Ptice

Danes so mi pripeljali vodo ob treh zjutraj. Ker sem itak morala vstati, sem si skuhala kavo in uživala pred hišico v nočni tišini.

No, tudi noč ima svoje zvoke. Posebno glasne so razne nočne ptice, ki se oglašajo s predirljivimi glasovi. Včasih jim pomagajo se žabe in sosedovi petelini, ki pa ne poznajo na uro in se oglašajo tudi ponoči. Ko lahko samo zaslutiš, da se počasi dani, nočne ptice umolknejo.

 

Postopoma se pričenja koncert  mojih dnevnih pernatih prijateljčkov. Različnih ptic je okrog nas mali milijon. Različnih barv in velikosti, različnih glasov in vse skupaj zveni, posebno zjutraj, kot himna naravi. 

Ko se začne večeriti, netopirji naznanjajo prihod nočnih ptic. Lansko leto smo imeli prav posebnega netopirja rožnate barve, ki je vztrajno letal samo po jedilnici, ko se je spraznila. Letos ga je zamenjal netopirček rjavkaste barve, ki je seveda tudi dobil svoje ime Browny. Verjemite, da res uživam ob ptičjem petju, pa tudi v pisani paleti barv malih in malo večjih ptičev. 

Tržnica

Okrog moje vasice je veliko tržnic. Samo ne predstavljajte si, da to pomeni, da grem lahko samo čez prašno cesto in nabavim vse, kar potrebujemo. Vse tržnice so oddaljene uro ali več vožnje. Nekako osem, deset kilometrov. Ganski promet pač. 

Rada grem na tržnico, hodim okrog, gledam  lepo razvrščeno, barvito zelenjavo.

Obkrožajo me živordeči in dišeči kupi paradižnika, bleščeče zelene paprike, oranžnega korenja. O sadju, ki ga prodajajo, bi lahko napisala roman o sočnosti, sladko-kislih  okusih, aromi, ki se širi okrog košar s sadjem. Seveda pa vsi vonji niso tako prijetni za moj nos. Posušene ribe ali z rdečim konzervansom prepojeni svinjski parklji zagotovo ne vonjajo lepo. Pa tudi odprti kanali in gnijoči odpadki ne dišijo po parfumu. Ko se na vse mešane barve in vonje malo navadim, je na vrsti nakupovanje. Navadno imam s seboj list, ki mi ga da naša kuharica Mary. Nabavim vse kar je napisano, ampak skoraj vsakič me premamijo še druge dobrote, mimo katerih nikakor ne morem.

Nakupovanje samo je lahko tudi zabavno. Prodajalci me prepričujejo o visoki kvaliteti sadja in zelenjave, jaz pa jim govorim, da že malce gnije, da je rahlo ovenelo… vse to pa vodi k pogovoru o ceni. Kar ponosna sem nase, ko dosežem kakšen pesos nižjo ceno. Sicer pa največkrat in že dolgo hodim k eni in isti branjevki, ki ima veliko izbiro sadja in zelenjave. Postali sva že pravi prijateljici. Najprej se objameva, povprašava ena drugo po zdravju in šele nato pričneva trgovati. Če kaj preveč jamram zaradi kakšne cene, doda še kakšen komad zastonj. Na koncu nakupa mi vedno da še nekaj zame – kakšno lubenico, nekaj pomaranč, ananas… Še nekaj je zanimivo na naših tržnicah – ne poznajo tehtnice. Vse gre po komadih ali po kupčkih, potem pa se odločiš koliko boš kupil. Navadno že vem vnaprej in naročam: Za 10 cedov korenja, za dva ceda pekoče paprika…

Posebno zanimivi pa so mi nakupi pri mesarju. Ima leseno barako z zamreženimi vrati in ko vstopiš, te zajame vonj po svežem mesu. Na pultu ima pol krave, s kožo in kostmi vred. Cene mesa so samo dve, meso s kostmi in meso brez kosti. Ker imam na razpolago, kateri kos bom izbrala, si lahko mislite, da bodo to najlepši kosi, ki imajo pri nas najvišjo ceno.

Nekako tako izgledajo moji obiski tržnice.